Letna izguba ledene mase na Antarktiki se je med letoma 1979 in 2017. povečala šestkrat. Podatki izhajajo iz študije, ki je bila prejšnji teden objavljena v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences.

Glaciologi z kalifornijske univerze v Irvineu so skupaj z NASA in univerzo v Utrechtu na Nizozemskem ugotovili tudi, da se je pospešeno taljenje v tem obdobju dvignilo za več kot en centimeter.

"To je samo vrh ledene gore, tako rekoč," je dejal vodilni avtor študije Eric Rignot. "Ker se ledena plošča Antarktike še naprej topi, verjamemo, da se bo v prihodnjih stoletjih dvignila za nekaj metrov višine morske gladine.

O preiskavi

Ta študija traja štiri desetletja in raziskovalna skupina je pregledala 18 regij, 176 porečja, pa tudi sosednje otoke.

Med uporabljenimi tehnikami so primerjali kopičenje snega v notranjih bazenih in krajih, kjer led začne plavati v oceanu in se spušča s "postelje". Podatki so bili pridobljeni z letalskih fotografij z visoko ločljivostjo, posnetih na razdalji približno 350 metrov prek Nasine operacije IceBridge; satelitsko radarsko interferometrijo z več vesoljskimi agencijami; in satelitsko sliko Landsat, ki se je začela v začetku sedemdesetih let.

Skupina je ugotovila, da je Antarktika med letoma 1979 in 1990 izgubila v povprečju 40 gigatonov ledene mase na leto. (Gigaton je milijarda ton.) Od leta 2009 do 2017 se je na leto izgubilo približno 252 gigatonov.

Morda vas zanima tudi kaj je ozonski plašč, njegova luknja in kako ga zaščititi

Hitrost taljenja se je v obdobju štirih desetletij močno povečala. Od leta 1979 do 2001 je bilo povprečno 48 gigatonov na leto na desetletje. Stopnja se je od leta 2001 do 2017 povečala za 280% na 134 gigatonov.

Najbolj zaskrbljujoče točke

Glavni avtor študije navaja, da je eden glavnih zaključkov projekta prispevek Vzhodne Antarktike k podobi popolne izgube ledene mase v zadnjih desetletjih.

"Sektor 'Wilkes Land' na vzhodni Antarktiki na splošno je bil vedno pomemben igralec v velikih izgubah, tudi v osemdesetih letih, kot so pokazale naše raziskave," pojasnjuje. "Ta regija je verjetno najbolj občutljiva na podnebje [spremembe], kot je bilo to običajno, in to je pomembno vedeti, saj vsebuje celo več ledu kot zahodna Antarktika in Antarktični polotok skupaj.

Dodal je, da sektorji, ki izgubijo največjo maso ledu, mejijo na vročo oceansko vodo.

"Ker bodo globalno segrevanje in izčrpavanje ozona poslali več oceanske toplote v te sektorje, bodo še naprej prispevali k dvigu morske gladine na Antarktiki v prihodnjih desetletjih," zaključuje Rignot.